Kako sem pri 15-letih pristala v Sloveniji in začela ustvarjati kombucho ...

Odraščala sem v kraju Boulder v Koloradu. Nismo (bili) povsem običajna družina. Oboževali smo pikantno vietnamsko hrano, v hladilniku vedno imeli kombucho, otroci pa smo se šolali doma. Še bolj  smo oboževali čas na prostem in večino otroštva skupaj s starši potovali v bolj ali manj oddaljene kraje, kjer smo se naučili veliko novega. 

Tako  je bila zame velika sprememba, ko smo se odločili spakirati kovčke in se preseliti v Slovenijo ter postati del novega sistema. To je pomenilo, da sem morala prvič v življenju v šolo. In to ne neko mednarodno šolo za priseljence, ampak v slovensko Waldorfsko šolo - v slovenščini. Šlo mi je kar dobro. Bile pa so tudi težave. Do takrat sem večinoma slovensko poslušala le mojega očeta, govorila pa le nekajkrat letno s svojo babico. Sedaj pa je bila  slovenščina kar naenkrat edini način sporazumevanja na vseh področjih. Izziv je bil razvozlati nov način pisanja (poguglaj razliko med ameriškimi in evropskimi pisanimi črkami, ojoj!), to da se reče »štiri in dvajset« namesto dvajset štiri (twenty four op.p.) in ogromno drugih razlik.

Sicer sem imela rada evropsko zgodovino, ki me je spodbudila, da sem sama izbrskala dokumentarce o življenju Ludvika XIV. (z vsemi lasuljami, visokimi petami in njegovo ekscentričnostjo). Toda vse kar so na testu pričakovali od mene, so bile ‘pomembne informacije’, kot so: kdaj je vladal in kako je bil poznan drugim (bog sonca).

Če sem čisto iskrena, to ni bilo zame. Doma v Boulderju sem pletla košare iz prerijske trave, ki je rasla za hišo, udeleževala sem se norih šol preživetja v naravi in lepo napredovala v algebri na online Khan Academy. Zdaj sem pa kar naenkrat šest ur sedela v šolski klopi, kjer je učiteljica nadzorovala vsak moj korak, vlivala vame znanje in ga nato preverjala. Moja kreativna plat je bila zatrta, pokala je po šivih in se trudila priti na plan. Ampak mi je uspelo! Dokončala sem letnik. Na poti sem sicer spoznala nekaj dobrosrčnih ljudi in nekateri učitelji so me spodbujali, naj nadaljujem v prvem letniku gimnazije. A sama sem vedela, da mi to ne pomaga na poti k najboljši verziji sebe. Nisem želela biti igralka v igri nekoga drugega.

Moja kreativna plat je pokala po šivih in se trudila priti na plan.

Vedno sem bila najboljša improvizatorka. Ko sem bila stara 8 let, sem naredila delujočo ribiško palico iz konstrukcijskih igrač (Tinker toys) in šivanke (in ja, z njo sem zares ujela brancina). Ustvarila sem inovacije vseh vrst, kot na primer delujoč odpirač za kokose, po naročilu narejeno držalo za telefon ali celo alternativni naglavni dežnik.

Potem sem razmišljala - kaj je tisto, s čimer lahko naredim največji učinek. Kaj imam zares rada? Kaj resnično pogrešam iz doma v Koloradu? KOMBUCHO! Jaaaa! Tako sem začela svojo ljubezensko romanco. Prek spleta sem naročila nekaj gob (kobuchino kulturo, ‘scoby’) in takoj začela fermentirati - in to kar v očetovi pisarni v Nebotičniku sredi Ljubljane. Joj, sem eksperimentirala. Naredila sem nekaj precej norih okusov in na stenah je še vedno nekaj rožnate in vijolične barve. (kombucha je pač živa stvar :) Naj povem, da je bilo veliko okusov zanimivih, nekateri so bili odlični, problem pa je bil, da jih je večina bila nekonsistentnih. 

Končno, po približno dveh letih eksperimentiranja, testiranja, testiranja in še malo testiranja, sem razvila dva okusa, ki sta mi bila zelo všeč. Odločila sem se začeti z enim in ga izpiliti. V pokušino sem ga dala prijateljem in družini in na moje presenečenje je bil večini všeč. In tukaj sem, pri 17-ih letih, ko s tabo delim tole mehurčkasto veselje, ki ti daje življenje. To počnem. Zaupam svojemu instinktu in ustvarjam svojo pot. Velikokrat je precej zahtevno, a vztrajam naprej. Ne glede na izid, sem prepričana, da sem sedaj na pravi poti in ne bi mogla biti srečnejša!

NASLOV

Isa Kombucha d.o.o.

Zaloška cesta 55

1000 Ljubljana

© 2020 by Isa Kombucha. All rights reserved.

Isa_kombucha_logo.jpg